»Sedem let se mi je odstirala Ljubljana skoz’ moja očala in me končno privedla do spoznanja, da sem porabski Slovenec. Da sem Slovenec. Na Madžarskem.«

»Najhujše smo dali skoz, videli smo, da lahko gremo na novo lokacijo in da je na novi lokaciji dovolj obiska in je vse v redu. Mislim, da sem opravila svojo nalogo za eno leto oziroma pol leta.«

»V takšnih primerih si prepuščen sam sebi. Sam iščeš stike, ki te povežejo z zakonitimi zastopniki otrok. Ne veš, s kom se dogovarjaš, ne veš, ali bo šla posvojitev skoz ali ne, in nihče za nič ne odgovarja.«

»Režiserji se s problemom, kako upodobiti poročno noč na platnu, soočajo tako, da začnejo uglaševati violine. Zapisujejo insinuacije in vragolije. Vse to potapljajo v globoko modro mesečino, prelivajočo se v zoro, ki pronica skoz koprenaste zavese. Ne naš profesor, Lubitsch! Za poročno noč mu ni bilo kaj dosti mar. Vso je preskočil. Posnel je ljubimca, ki zajtrkujeta.«

»Vlaganje v kulturo je vlaganje v dediščino, je vlaganje v skupnost, je vlaganje v prihodnost, je vlaganje v ljudi.«

»Vi ste povodi. Vi ste vzroki. Vi ste sprožilni moment. Vi ste vir besed. Vi ustvarjate igro in nasprotnike. … Vi ste zlobneži in junaki te igre.«

»V zaklonišču je bilo v redu.«

»V redu je, če nisi v redu.«

»V redu je, če nisi v redu.«